Za prebiranje PDF potrebujete nameščen Adobe Reader, ki si ga lahko snamete tukaj.
Datum:
Ponedeljek, 27. julij 2009
Stran:
KVADRATI
Kamen na kamen - palača, Večerovi Kvadrati na gradbišču v Mariboru
Spremljamo gradnjo pasivne hiše (7. del)
Osnovni značilnosti prvih pasivnih hiš sta bili kompaktna arhitekturna zasnova in optimalna orientiranost, danes pa srečujemo pasivne gradnje, ki odstopajo od prvotnih kubusnih oblik in postajajo vse bolj arhitekturno zanimive in všečne. Preverili smo, kakšne oblike so najboljše in kakšne so nasploh prednosti bivanja v pasivni hiši.
Jasna Marin
Pasivna hiša v Mariboru že ima urejeno fasado in nadstrešek nad teraso, v notranjosti so že končana soboslikarska dela, sedaj bo sledilo še polaganje keramike in parketov ter oblaganje terase z lesenim podom.
Hiša, ki je pravilno orientirana in kakovostno zgrajena, predstavlja tudi stroškovno najbolj optimalno rešitev, tako z vidika stroškov investicije kot stroškov ogrevanja. Pri pasivni gradnji sledimo pravilu, da hišo orientiramo proti jugu in da ohranimo čim bolj kompakten tloris, da torej vanj ne vključujemo balkonov, lož ali drugih elementov, ki bi lahko ustvarjali toplotne mostove. Vendar to ne pomeni, da brez optimalne orientacije ali z velikimi okni na severni strani ne moremo graditi pasivne hiše, dejstvo pa je, da bo takšna gradnja zahtevala malo višje gradbene stroške, razlaga Marko Lukić iz podjetja Lumar. Zelo pomemben je tudi tloris hiše: ta naj bi bil čim bolj podoben kvadratu, kajti če je pravokoten, imamo lahko pri isti kvadraturi tudi po 50 odstotkov več obodnih sten in daljšo temeljno ploščo in večjo površino strehe, kar posledično pomeni, da bolj ko hiša prehaja iz kvadratne v pravokotno obliko, večji bodo stroški gradnje in bolj potratna bo hiša.
MNENJE INVESTITORJA
Na gradbišču v Ulici Lizike Jančar v Mariboru smo tokrat srečali tudi investitorja, ki se je skupaj s soprogo in hčerama lani odločil za pasivno hišo. Zanimalo nas je, kaj ga je spodbudilo k temu, da je v pestri ponudbi najrazličnejših hiš izbral prav pasivno gradnjo, navsezadnje pasivne hiše zaradi posebnega načina gradnje in dražjih materialov trenutno pomenijo tudi najvišje investicijske stroške. Investitor razlaga, da so ga k odločitvi spodbudile razmere v širšem življenjskem okolju, saj želi v teh kritičnih časih narediti nekaj dobrega za okolje in prispevati k manjšemu onesnaževanju okolja in manjšim izpustom CO2, navsezadnje pa meni, da je treba iti z razvojem naprej. Ob lanskem obisku pasivne hiše na drugem koncu Slovenije mu je bilo predstavljeno, da pasivna hiša pripomore k boljšemu počutju in večji kakovosti bivanja, kar je prav tako botrovalo njihovi odločitvi, seveda pa je imel ob vsem skupaj tudi nekaj pomislekov: nekateri ljudje so ga opozarjali, da v pasivnih hišah ne smeš odpirati oken ter da je v takšnih hišah postan zrak in da se v njih širi hrup. Po tem, ko je sam obiskal že vseljeno pasivno hišo, je spoznal, da če je hiša pravilno projektirana in zgrajena, ni nevarnosti, da bi se pomisleki udejanjili. Pravi, da z ženo večkrat prideta pogledat, kako napredujejo dela na objektu, in dodaja, da se že vsa družina veseli skorajšnje vselitve v novo hišo.
VARČNOST IN BIVALNO UGODJE
Tudi Marko Lukič poudarja, da pri odločanju za bivanje v pasivni hiši ljudi vodita dve glavni vodili: eno je varčevanje z energijo in čim manjše onesnaževanje, drugo pa je bivalno ugodje v objektu. Z odlično izolacijo ovoja zmanjšamo toplotne izgube skozi ovoj stavbe. Povprečna toplotna prehodnost zunanje stene pasivne hiše namreč znaša manj kot 0,100 W/m2K, na ta način dosežemo, da je temperatura obodnih površin (tal, strehe, sten) enaka, kot je temperatura zraka. Ker imajo vse površine v prostoru zelo podobno temperaturo, to občutimo kot prijetno. Kadar pa imamo opravka s slabše izoliranim in netesno grajenim objektom, pa so temperature obodnih sten in tal različne, kar občutimo kot neprijetno. Govorimo o asimetriji sevanja, ki lahko pri razliki v temperaturi za več kot pet stopinj Celzija na dolgi rok povzroči tudi zdravstvene težave.
MANJ HRUPA IN VROČINE
Pasivne hiše imajo izjemno dobro izolirane stene in vgrajena izjemno kakovostna trislojna okna, ki omogočajo prihranek pri energiji in obenem zagotavljajo odlično zvočno izolacijo, zato je stopnja hrupa, ki ga slišimo od zunaj, minimalna. Če je denimo takšna hiša zgrajena v hrupnem okolju, je dodatna prednost ta, da nam ni treba odpirati oken, skozi katera bi slišali moteče zvoke od zunaj, saj so pasivne stavbe opremljene s prezračevalnim sistemom in filtri, ki skrbijo za stalen dotok svežega zraka.
Stene imajo zaradi dobre izolacije, z veliko gostoto, velik fazni zamik (čas preboja toplote skozi steno), kar pomeni, da se hiša tudi v poletnem času ne pregreva. Znano je, da pri lahkih konstrukcijah znaša fazni zamik od sedem do devet ur, pri pasivnih hišah, kjer so stene izjemno dobro izolirane, pa traja fazni zamik 20 do 23 ur, kar pomeni, da stene ne akumulirajo toplote in zato ni pregrevanja ter sevanja sten, seveda pa je treba obvezno poskrbeti, da so okna opremljena z ustreznimi senčili, saj ta dodatno pripomorejo k uravnavanju vstopa vročih sončnih žarkov v hišo.
MATERIALI SO LAHKO RAZLIČNI
Pasivne hiše so lahko grajene iz različnih materialov, tudi betona ali opeke, vendar Lukič meni, da prav naravni materiali prispevajo k višji kakovosti bivanja in imajo navsezadnje tudi boljšo celotno energetsko bilanco, če upoštevamo vse od same pridelave in predelave materialov, izgradnje hiše kot tudi do razgradnje, ki bo sledila čez več desetletij, ko bo hiša dotrajala. Ekološke hiše imajo s tega stališča zagotovo najugodnejšo bilanco. Optimalna pasivna hiša naj bi bila tudi v svoji kvadraturi racionalna - za prijetno bivanje štiričlanske družine bi moralo zadostovati že 130 do 150 kvadratnih metrov. Velik potencial za pasivno gradnjo predstavljajo vrstne hiše in dvojčki, zato, ker je gradnja teh objektov preprosta, imajo izjemno majhno porabo in so stroškovno izjemno obvladljivi, ker imajo sorazmerno malo število zunanjih sten glede na kvadraturo bivanjskih prostorov, poleg tega je pasivna izvedba pri vrstnih hišah priporočljiva tudi zato, ker je prenos zvoka med stanovanjskimi enotami bistveno manjši kot pri klasični gradnji.
NIŽJI OBRATOVALNI STROŠKI
V pasivni hiši, ki nastaja v Mariboru, predvidevajo, da bo letna poraba energije za ogrevanje znašala okrog 14 kWh/m2a (to ustreza porabi približno 1,4 litra kurilnega olja na kvadratni meter ogrevane površine na leto), medtem ko se denimo v klasičnih hišah poraba giblje okrog 70 kWh/m2a, v starih hišah pa tudi okrog 120 kWh/m2a in več. Zaradi majhne porabe energije so obratovalni stroški v pasivnih hiša zelo nizki, takšna hiša je manj odvisna od gibanja cen energije, po drugi strani pa bodo pasivne stavbe tudi v prihodnosti obdržala visoko vrednost, ker bodo stroškovno obvladljive, zato bodo tudi čez več let takšne stavbe zanimive za kupce kot tudi za najemodajalce in podnajemnike. Zato je vsako nepremičnino treba gledati kot dolgoročno - če smo se že zadolžili za 20 ali 30 let, je vsekakor boljši občutek, če vemo, da bo nepremičnina zaradi kakovostne izvedbe in bivalnega ugodja, ki ga nudi, tudi čez dve ali tri desetletja ohranila visoko vrednost, zaključuje Lukič.
Jasna Marin
LUMAR
Primer pasivne hiše v občini Divača: hiša je investicija za več desetletij, zato se je smiselno odločiti za kakovosten projekt, ki bo zagotavljal čim nižje obratovalne stroške, in za materiale, ki bodo nudili visoko bivalno ugodje.
